leonora spohia belova

Naslov sporočila: leonora spohia belova Tor Maj 21, 2013 11:18 pm

LEONORA SOPHIA BELOVA

22 | BARBARA PALVIN | GUARDIAN | VARUHINJA DAMIANOVA

"optimist," je rekla leonora, ko ji je eden od vodilnih varuhov na svetu želel dopovedati da bosta njena brata služila monarhijam, ona pa bo do svojega 18. leta tičala v neki prekleti sirotišnici. to pač ni bil interes te trmaste šestnajstletnice. "ste mogoče pozabili, v kakšnih razmerah sem odrasla? poglejte okoli sebe, varuh mikhajlov, se vam zdi da je tole podganje gnezdo kraj za strahopetce? boj za preživetje. štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu. koliko šibkih deklet idite tukaj? koliko nemočnih starcev? da, niti enega. šestnajst let, varuh mikhaljov, šestnajst let sem se skupaj z brati borila za krožnik ogabne juhe, za kos plesnivega kruha, in vi mi govorite, da sem prešibka, da bi varovala neke razvajene bizgece? motite se, varuh mikhajlov, zelo se motite." še sama ni mogla verjeti besedam, ki so letele iz njenih ust. in čeprav se je v njenih očeh svetlikala jeza, so se njene nežne ustnice komaj opazno tresle. njeno celotno telo se je treslo. pa ne od jeze, ne: bila je prestrašena, kakor je bila prestrašena že celo svoje življenje. v mlado dekle je zrasla v begunskem taborišču nekje na hladnem severu rusije in neprijazno okolje jo je izoblikovalo po svoje, iz nje je naredilo stroj za preživetje. razbij nos tistemu mulcu, ki želi ukrasti tvojo odejo. poglej, temnolas fant ima zaradi tebe sedaj zabuhlo oko, a ti si sita, ker si pojedla njegovo kosilo. s pestmi si je utirala pot skozi ledeno otroštvo. bila je otrok, ki je prehitro odrasel: bila je zlomljen otrok, ki nikoli ni čutil ljubezni. in če nečesa nikoli nisi imel, kako lahko to pogrešaš? in prav tako dekle ni pogrešalo velikih soban, razkošja in udobja, v katerem je bila rojena. ni pogrešala biti princeska, kajti to je izgubila še preden bi se lahko zavedala kaj vse je v resnici imela. in kar sta ji njuna brata govorila o tem, da je resnici lady lyubit... to so bile zanjo pravljice. včasih je verjela v pravljice, o da, verjela je, da bo nekoč srečala princa svojih sanj, da se bo tudi pripoved o njenem življenju končala z besedami: in živela je srečno do konca svojih dni. in vsak človek, ki ve kaj o njeni preteklosti, se lahko samo sprašuje kako je možno, da je na njenem obrazu edno zarisan nasmeh. ampak odgovor je preprost: deklina je bila vzgojena v veri, da je lahko hvaležna za vsako malenkost, ki ji jo je dalo življenje. in tako je sedaj na akademiji haležna za družino, kateri lahko služi, hlavežna je za to, da ina streho nad glavo in hvaležna je, da ji tovariš varuh navsezgodaj zjutraj podari nasmeh. vedno je nekako polna energije, pripravljena na nove izzive. ampak taborišče je na njen pustilo nekaj kar precej globokih brazgotin in jo naučilo, da mora biti nezlomljiva, in taka tudi sedaj je. in čeprav je navzven komunikativna in odprta oseba, v resnici ne pusti blizu nikomur. kajti ljubezen... ljubezen jo bo naredil ranljivo. in tega punca preprosto noče.

tuna! | almost 2yrs | guess what?

made by malone at caution 2.0