Sutton Zoé Blanchet

Sutton Zoé Blanchet

20 | unknown | Lana Del Rey

Ravnokar si prestopil/a prag Whorstwillske akademije. Do tebe pristopi prijazna ženska ter ti zaželi dobrodošlico, nato pa te -kot da bi se ji nekam neznansko mudilo- odpelje v temno sobo. Poleg mize zagledaš zgrbljeno postavo, starca, katerega bela brada sega skoraj do tal.
"Pozdravljen/a, draga/dragi moj/a. Najbolje, da kar začneva, kajne?" Pristopiš k njemu, njegova stara roka objame tvojo mlado. Takrat se sivolasec pogleda v oči. "Povej mi kaj o svoji družini. Zgodovini. O stvareh, ki jih boš moral/a v tem svetu pozabiti"

gleda ma v oči, ne zdržim dolgo odvrnem pogled stran in pogledam v tla. zberi se, saj zmoreš pomislim in le s težkam dvignem pogled."moje ime je Sutton Zoé Blanchet" ko izgovorim svoje ime mi postane vse za odtenek lažje, a še vedno precej mučno, že od nekdaj nisem bila tip človeka ki bi rad govoril o svoji preteklosti, predvsem zaradi tega, ker v moji preteklosti ni nič svetlega. počasi zavzidnem in nadeljujem "rojena sem bila 28 avgusta pred dvajsetimi leti, ne poznam svojega rojstnega kraja, prav tako ne poznam svojih pravih staršev." nadeljujem in opazujem starčeve oči, v njih iščem znak da se mu smilim, a na srečo ga ne najdem, nikoli se nisem hotela nikomur smiliti. počasi spet nadeljujem "oddana sem bila v sirotiščnico, kjer sem živlea do svojega petega leta," čutim kako se mi v očeh nabirajo solze, a se mu uspe zadržati, nikoli ne jokam v javnosti, nikoli ne kažem vojih pravih čustev. v glavo se mi prikradejo redki spomini iz sirotišnice, čeprav so redki so še kako živi. bila sem najmanjša in posledično tudi žrtev bednih potegavščin ostalih otrok, kateri so se mi že od nekdaj posmehovali, ne morete si predstavljati kako žal mi je bilo da se nisem že takrat znala postaviti zase kajti osebje, bilo je kakor da ga ni. "po petih letih mučenja v tistem groznem kraju sta nekega dni prišla tja moški in ženska, na pogled sta delovala prijazna in nekako sta se odločila da bosta posvojila prav mene, ne morete si predstavljati kako srečna sem bila, imela sem občutek da se mi bo zdaj moje celotno življenje povsem spremenilo." na obraz se mi je prikradel nasmeh "že od nekdaj sem bila odlična v ocenjevanju ljudi, že z enim samim pogledom sem lahko ugotovila kakšni so in tudi pri tem paru se nisem zmotila.bilo je sedem najlepših let mojega življenja, vedno sta se do mene obnašala kot do lastne hčere in v bistvu sta mi tudi onadva dala moje zdajšnje ime. včasih mi je bilo ime Alisha, tako naj bi me poimenovala moja biološka mati ampak moja krušna starša sta ime spremenila v ime ki ga s ponosom nosim tudi zdaj." nasmehnem se in pogled preusmirim iz njegovih oči na celoten obraz, proučujem starost moža pred mano ampak nikakor ne morem ugotoviti, zato počasi nadeljujem "bilo je najlepših 7 let življenja, nudila sta mi resnično vse in vedela sta da sem jima še kako hvaležna zato z mano tudi nista nikoli imela kakršnihkoli težav. " z roko ki se ne oprijema starčeve si grem skozi svoje dolge negovane lase in počsi nadeljujem "ampak potem je bilo konec, spomnim se dneva ko sta šla na tisto poroko, poročiti bi se morala sestra moje "mame" ampak vse skupaj se je končalo tragično. naslednji dan me je namesto zajtrka z mojima najljubšima osebama pričakala le moja varuška-še ena redka oseba ki ji je bilo mar zame. stopila je do mene in me objela. šepetala mi je da bo vse vredu takoj mi je bilo jasno da je nekaj močno narobe.
kasneje so mi povedali da je njun voznik zapeljal z mosta v reko, nikoli niso odkrili pravega razloga zakaj,a zgodilo se je in tako sem bila ponovno na istem kot sem bila pred 7 leti."z roko s katero sem si šla malo prej skozi lase si zdaj na hitro obrišem solzo ki mi je spolzela po licu "od takrat naprej je moje življenje ponovno postala beda, skrbniki so se menjali kot po tekočem traku, nekateri so bili super drugi so bili grozni a nihče od njih me ni posvojil... tako sem do svojega 18 leta živela pri 7 različnih družinah a le pri moji prvi družini sem se počutila zares doma"narahlo skomignem z rameni "potem pa sem se selila naokrog, vedno sem našla kakšno začasno delo, v mestu sem ostala kak mesec morda malo več ter odšla naprej in zdaj sem tukaj v Parizu" zavzidnem in se prisiljeno nasmehnem "nisem zaupljiva in moje zaupanje je prekleto težko dobiti, a ko ti to končno uspe lahko name vedno računaš, vedno bom tam zate če rabiš pogovor, znam se postaviti zase,nikoli ne sprejmam ukazov, morda sem celo rahlo egoistična, vedno postavljam sebe na prvo mesto ampak mi lahko zamirite?moje celotno življenje hrepenim le po eni stvari ki je nisem občutila že precej dolgo-ljubezni" rečem inse ugriznem v ustnico, šele takrat spoznam da sem naredila nekaj kar nisem še nikoli, starcu sem zaupala praktično vse, povedala sem mu skoraj vse o svoji preteklosti in če sem povsem odkrita me je strah- strah me je tega da sem mu toliko zaupala.