josslyn felicienne martin

josslyn felicienne martin

21 | paris| darla baker

Ravnokar si prestopil/a prag Whorstwillske akademije. Do tebe pristopi prijazna ženska ter ti zaželi dobrodošlico, nato pa te -kot da bi se ji nekam neznansko mudilo- odpelje v temno sobo. Poleg mize zagledaš zgrbljeno postavo, starca, katerega bela brada sega skoraj do tal.
"Pozdravljen/a, draga moja. Najbolje, da kar začneva, kajne?" Pristopiš k njemu, njegova stara roka objame tvojo mlado. Takrat se sivolasec pogleda v oči. "Povej mi kaj o svoji družini. Zgodovini. O stvareh, ki jih boš morala v tem svetu pozabiti"

Narahlo povzdignem obrvi ter is vzamem trenutek za razmislek. Ko odprem usta, starec zre vame s zanimanjem, ki kar žari v njegovih očeh. Narahlo se nasmehnem in končno spregovorim. »Naj začnem na začetku. Rodila sem pred enaindvajsetimi leti, 17. marca v Parizu. Moja mama me je rodila kar doma, v spalnici s pomočjo mojega očeta, brez kogarkoli drugega. Zakaj? Zgodilo se je preprosto prehitro in naša hiša je nekoliko oddaljena od ostalih, zato je bila babica prepozna. Na srečo ni bilo z nobeno od naju nič narobe in sta imela starša še več časa, da se domislita mojega imena, ko pa sem prišla na svet tri teden prehitro in še nista imela čisto odločenega imena.« Svoj pogled usmerim s starčevega obraza nekam v daljavo in si vso stvar predstavljam kot živo, v mislih pa mi igrajo besede očeta. »Josslyn bi morali biti ime njuni prvi hčerki, a je že pri petih mesecih umrla. Drugo ime pa je bilo od očetove praprababice, za katero so vsi pravili, da je imela posebno moč, a je nihče ni razumel – Felicienne, ki pa je tudi eno od najlepših starodavnih francoskih imen. Starša sta me klicala po drugem imenu, saj sta ugotovila, da ju prvo preveč spominja na mojo pokojno starejšo sestro. Kasneje če slabi dve leti sem dobila bratca, Marka, ki pa smo ga pokopali pri njegovih 9 letih. Očitno je bilo samo meni usojeno, da preživim.« Zavzdihnem ob spominu na bratca, s katerim sem preživela 9 najlepših let svojega življenja. Čeprav sem bila komaj 11 ko je umrl, ni minil dan ko ne bi pomislila nanj in ga pogrešala. »S smrtjo sem se torej spopadla že na vse zgodaj, a to seveda ni bilo dovolj. Na zadnje vsak ostane sam, kajne? Vsak umre sam, a najslabše se godi tistim, ki preživijo. No, ne smem prehitevati. Moje otroštvo je bilo dokaj normalno. Denarja smo imeli ravno dovolj, da smo lahko shajali. Nikoli nisem dobila vsega kar sme želela, a nikoli nisem želela ničesar, česar nisem mogla dobiti. Zavidala sem dekletom, ki so živele v premožnih družinah in imele vsega na pretek, a nisem hotela dejansko imeti vsega tega. Bratovo smrt si nisem vzela preveč k srcu, ker smo imeli tako malo denarja, je bila možnost, da kdo umre od podhranjenosti ali katere bolezni, za katere zdravilo nismo imeli dovolj denarja, velika. To je kasneje pokopalo tudi mojo mater. Spet prehitevam, oprostite. Kakorkoli, starša sta potegnila nekaj vezi in me spravila v šolo, zaradi česar sem se še bolj potrudila, da sme imela lepe ocene. Starša sta me vzgajala v duhu, da sem skromna in hvaležna za to kar imam, saj je vedno lahko slabše. A seveda, ne moreš biti vedno takšen. Dobrovoljen, da imaš praktično nič. In, ko sem zrasla v najstnico se je to še bolj pokazalo. Kogarkoli boste vprašali naj me opiše bo verjetno uporabil besede podobne tem: »Ah, Felicie je zelo zanimivo dekle. Njen značaj je precej zakompliciran, čeprav je njeno ozadje veliko preprostejše, v vseh pomenih te besede. Lahko je temperamentna, strastna, nepredvidljiva kakor ogenj, ali mirna, predana, sočutna kot voda. Lahko je neodvisna, pametna, močna kakor zrak ali vzdržna, odgovorna in skromna kot zemlja, še najbolj pa prijazna, nežna ter navdihujoča, kot duh. Vsekakor je nekaj posebnega.« Običajno v teh primerih pokimam in se rahlo nasmehnem, toda vsem da imajo prav. Nekje globoko v sebi vem.« Spet se zastrmim v starčeve sivkaste oči. »Pri petnajstih mi je umrla mama, zbolela je za pljučnico in že tako smrtonosna kot je ta bolezen bila, še niso imeli denarja, da bi ji vse skupaj olajšali. Tako sem vsako noč zaspala ob njenem kašljanju, nato pa je en večer nehala. Tisti dan sem zaspala v solzah. Vedela sem kaj se je zgodilo. Izgubila sem mamo. In to sem prenesla veliko bolje kot oče, ki se je začel zapijati. Ves svoj denar je porabil za to. Začela sem delati, da bi dobivala kaj za jesti in se kmalu spoprijateljila z neko gospo z tonami denarja, ki sem se ji zasmilila. Ko je oče umrl zaradi odpoved jeter, me je posvojila. Končno sem zaživela življenje 'gospodičen na dvoru' in bilo je pravo razočaranje. Nisem se morala navaditi na spletke in vse kar se je dogajalo okoli mene. A sem trpela. K srcu sem si vzela vsako žaljivko, zaspala z mislimi, če imajo prav. Dobila sem šolanje, ki me je naučilo še več, moja izobrazba je bila na najvišjem možnem nivoju že pri 18 in vsi so pravili,d a bo še nekaj iz mene. Čeprav ne verjamem, da so imeli to v mislih.« Pomignem na sobo v kateri sva. »No, naj končam. Moje življenje ni lahko. Sem zelo vsestransko dekle. Življenje me je naučilo, da moraš biti včasih tudi malce nesramen, a vsekakor odločen. Verjamem, da me tukaj čaka lepša prihodnost, a če bom kaj vzela s sabo bo to moj značaj in znanje. Dve stvari, ki mi jih nihče ne more ukrasti!« Končam z rahlim nasmeškom in z iskrico pričakovanja v očeh opazujem starčevo naslednjo potezo.