Kopalnica

Le kdo drug se je po akademiji sprehajal medtem ko so vsi ostali čepeli za svojimi klopmi, nosove tiščali globoko v knjige in zvijali z očmi ob vsaki učiteljevi besedi? Eden od Theroux-ovih, seveda. Najmlajša članica francoske plemiške družine je med počasno hojo tiho mrmrala melodijo, ki je ni znala umestiti pod pravilen naslov. Bil je ena tistih napevov, ki jih slišiš po radiu in ti ostanejo v ušesih še ves dan, traja pa vsaj cel teden, da se spomniš ime pesmi, kateri pripada. Ele se s tem ni hotela preveč ubadati, čeprav se je dobro zavedala, da bo prebedela nekaj noči, če ne bo kmalu izvedela komu pripada nadležen ton, ki je brundala. Bila je pač eden tistih ljudi, ki niso mogli ničesar postavit na stranski tir, četudi je bila to najbolj nepomembna malenkost. Čudakinja, kot je bila, pri njej očitno velja obratna logika, ključne stvari za njeno življenje so se ji zdele nebistvene in jih je z veseljem potlačila nekam, od koder niso prišle v njene misli in skupaj z njimi pripeljale zaskrbljenost. Tako so bile kajenje, alkohol in droge, pač razvada, ki ji je utirala pot obstoja. Obstoja, ki pa ni bil kaj prida, če mene vprašate. Vrtelo se je okoli znanja, ki ji je bilo prirojeno ter upanja, da to ne bi bilo edino zaradi česar se je bodo ljudje spominjali. S časoma se je sprijaznila, da so to le sanje, ki se ne bo nikoli uresničile, zato se je utapljala v kemikalijah, kot je bila steklenica v njeni dlani in kupček heroina v žepu njenih kavbojk. Ko smo že pri tem, ja, dejstvo, da se drogira ni samo izmišljena govorica, čeprav je ni imela namena priznati. Diskretnost je bila vedno ena njenih vrlin, kar se tiče 'zasebnega življenja'. No, morda pa je bilo zato, ker je večino dejanj, ki jih je hotela zadržati v svetu, kjer se govorice ne širijo, počela med poukom, ko so bili vsi vsaj fizično prisotni v učilnicah.

Tako je sedaj zavila v kopalnico na ženskega dela akademije. Njene visoke pete so z odmevom udarile ob kopalniške ploščice. Z vzdihom je stopila pred ogledalo nad umivalnikom, njena roka pa je z enim presenetljivo elegantnim gibom švignila proti razmršenim lasem, ki so krasili njeno glavo. Steklenico je odložila na rob umivalnika in iz žepa potegnila bela zrnca heroina. Ker s seboj ni imela igle, do njene sobe pa ji je ločevalo veliko preveč korakov s katerimi bi porabila veliko preveč časa … ne, ubrati je morala drugo pot.

Tik preden jo je zadel zmagoslaven občutek sproščenosti, ki je ob vsaki uporabi prej omenjenega mamila, zajel vsako celico njenega telesa je naredila požirek vodke in se zaklenila v straniščno kabino. Zaklenila? Zaprla je vrata, recimo. Sesedla se je na tla in se naslonila na mrzlo steno. Skozi njo je tekel občutek sreče, občutek, ki ga je bolj ali manj čutila, le ob uporabi podobnih sredstev. Na ustnicah ji je igral majhen nasmešek, le kotički njenih ustnic so bili obrnjeni navzgor. Ko pa je vse skupaj začelo reagirati z količino alkohola, ki ga je spila med posameznimi urami, se ji je pred očmi zatemnilo. Ni se več zavedala kdo je, kako ji je ime, kljub temu, da je imela kurjo kožo zaradi mrzlih ploščic, ni vedela kje je.

»Ele…« je do daleč zaslišala znan glas. Poskušala je zamežikati, a se ni premaknila. Občutek zadovoljstva je počasi izginjal skupaj z neizmerno srečo, obstal je samo grenek priokus v njenih ustih, ki je bil veliko bolj podoben okusu nekaj tednov starih nogavic. Spet je zaslišala svoje ime in v bratovem glasu zasledila nervoznost. »Prekleto, Jean. Bi lahko stišal svoje krakanje?« je odrezavo vprašala in se prijela za glavo. Pomela si je sence, v katerih jo je zbadalo in se vzravnala. Njen pogled se je srečal s temnolaščevim. Takoj se je mentalno pripravila na njegovo nerganje, ki je bilo neizbežno. Predobro ga je poznala …